Varuhi večnosti
Iz ravnine štrlijo mizasti osamelci z odrezanimi vrhovi, na vsaki od teh »planot nad planoto« so ostanki starih kultur. Legend je tu več kot kjerkoli na Altiplanu.
Sredi kamnite pustinje je stal starec. Očitno je čakal nas, ker smo se ustavili in ga pobrali v kombi.
Z makadamske ceste smo zavili na luknjast kolovoz, šofer je preklinjal. Ko gremo z arheološkim društvom na ekskurzijo, imamo vsakič drugega voznika, nihče nas noče peljati dvakrat. Za razliko od Evrope, ki že od stare Grčije gradi novo mesto na starem, vedno na istih krajih, so v Boliviji arheološka najdišča bogu za hrbtom, stran od cest, na težko dostopnih krajih. Podnebje pomika ljudi sem in tja kot po šahovnici.
Nahajališče, kamor smo bili namenjeni, je eno najpomembnejših in največjih v Boliviji. Jach'a Phasa, znamenito »mesto mrtvih«, leži na Visoki planoti kakih pet ur vožnje z La Paza, če imaš svoj prevoz. V najbližjo vas, ki je kake tri ure hoda stran, pelje avtobus enkrat na teden in že to je napredek: še pred nekaj leti je bilo sem mogoče samo s tovornjakom, spomnim se, da je vozil vsak prvi četrtek v mesecu. Ko sem na turističnih informacijah v La Pazu spraševala, kako bi prišla tja, so mi preprosto rekli, da »bolj težko«.
Da morda sicer pridem do tja, a ne bom mogla nazaj, ker se tovornjak zapelje domov v kak odročen kraj in tam ostane, dokler spet ne zmanjka zalog. Da se sicer trudijo s promocijo turizma, a da ni zanimanja. No, mogoče bi morali morebitnim obiskovalcem vsaj približno nakazati, kje se stvar nahaja? Ruševin ni niti na Googlu. Na priložnost, da pridem sem, sem čakala deset let.
Psihadelični svet govorečih skal
Iz ravnine štrlijo mizasti osamelci z odrezanimi vrhovi, na vsaki od teh »planot nad planoto« so ostanki starih kultur. Očitno je bila planjava proti meji s Čilom nekoč rodovitna, ker je posejana z arheološkimi najdišči, danes pa je tu suho – žilave bilke divje trave, kak bodikav grm, sicer pa same skale in grušč. Vsaj kako uro vožnje že nisem videla zaselka, ki bi kazal znake življenja. Ni, da bi človek hodil sam tod okrog.
Pokrajina je naravnost čudna, skoraj malo strašljiva. Vse je nekako izkrivljeno, nelogično, polno nasprotij. Sredi divjine plastenke in črepinje, očitno ostanki fieste, potem zarjavel vagon vlaka, tirnic pa nikjer, posušen vodnjak, tiha rjava reka, ob katere bregovih nič ne raste, nov viseči most do ceste, ki ne vodi nikamor. Čeprav pripeka, je hladno, ne morem se odločiti, ali naj me zebe ali naj mi bo vroče. Samo to še manjka, da bi od nekod pridirjala skupina kavbojev v črno-beli tehniki in se začela streljati kot v času, ko so te kraje preplavljali zlatokopi.
Očitno nisem edina, ki se ji tu prebudi domišljija: domačini imenujejo te kraje Ayllu Qala, Mesto kamnov, ker se zdi, da živijo, dihajo in se premikajo. Kot v sloviti Dalijevi sliki: po skalah polzijo tekoče ure in se plazijo kuščarji; balvani fantomskih oblik, kot da so nekaj govorili, pa so sredi besede onemeli. Domačini pravijo, da če predolgo strmiš v kako kamnito gmoto, spremeni obliko. Mnogi so se izgubili v labirintu in niso nikoli prišli nazaj, podlegli so »čaru«. Če se po teh krajih potikaš nepovabljen, se ti lahko zmeša. Legend je tu več kot kjerkoli na Altiplanu, vsaka luknja ima svoje bitje. Občutek je, kot da je pokrajina v nekem trenutku davne preteklosti izstopila iz časa in se preselila v sanjski svet podzavesti.
Constantino Lima, legendarni borec za pravice staroselcev
Skozi to nadrealistično pustinjo proti meji s Čilom je v času zlate mrzlice vozil vlak, ki je Bolivijo povezoval z morjem. Potem je zlata zmanjkalo, železnico pa je zamenjala cesta. Kraji ob progi, mimo katerih smo se peljali, so danes opuščeni, skladišča, igralnice in bordeli razpadajo v zemljo, iz katere so bili zgrajeni. Ostalo ni nič, samo rumenkasti zrak, ki migota nad gruščnato planjavo.
Varuh večnosti
In ta nadrealistična pokrajina nam je poslala na pot enako nenavadnega vodnika. Starec je iz v vasi, v katere pristojnosti je najdišče. Ministrstvo za kulturo je pripravilo projekt in izšolalo nekaj mladih za vodnike, ampak dedek je vztrajal, da nam bo Jach'a Phaso pokazal sam. Trdil je, da fantje »ne razumejo«. Da je kraj treba predstaviti na »pravi način« in tega ljudje z ministrstva ne znajo. Da je sicer star, a da ima več moči kot razvajeni fantiči, ki ves čas drgnejo svoje telefončke. Ko sem videla, kakšen vzpon nas čaka, sem samo upala, da se ne precenjuje.
Kombi je pripeljal do vznožja mezete, od tod naprej je bilo treba peš. Starec se je zakadil v strmino, samo osuplo sem ga opazovala. Tudi drugi člani skupine so stali kot prikovani, gledali so ga, kot da je padel z lune. Ker smo se obotavljali, nam je s palico pomahal, naj gremo za njim, malo više da se začenjajo starodavne stopnice.
»Ali veš, kdo je to?« me je z mešanico strahu in spoštovanja vprašala prijateljica. »Gospod Constantino Lima!«
Ime mi ni povedalo nič.
»Constantino Lima,« je vznemirjena ponovila. »Legenda indijanskega odporniškega gibanja med diktaturo.«
Mrtvi ne gredo v pokoj, ampak garajo naprej v večnosti. Njihova naloga je poskrbeti, da seme vzklije, odgovorni so za plodnost zemlje in za rast rastlin. Živi so odvisni od preminulih svojcev.
Nisem še slišala zanj, politična zgodovina Bolivije se mi zdi še bolj zmešana kot labirinti fantomskih balvanov. Država ima rekord v številu predsednikov na stoletje, nekateri so vladali tudi samo par dni. Državni udar je tu kot kava za zajtrk. Razen zadnjega, Eva Moralesa, ki je v zadnjih letih zapravil dostojanstvo svojega naroda, so bili vsi belci ali mestici. O teh, ki so se za indijansko stvar borili pred njim, se ve bolj malo.
Starec, ki se je pred menoj poganjal v hrib, je bil vodja kataristov (gibanja za samostojnost andskih staroselcev) in je med diktaturo celo kandidiral za predsednika, kot prvi staroselec v zgodovini. Seveda ni imel možnosti, čudim se sploh, da so ga pustili pri življenju. Imel je zelo skrajne nazore, vse belce ven, veljal je za enega največjih proindijanskih rasistov. Kasneje se je umaknil iz politike, v glavnem so nanj pozabili.
Če bi bil malo višji ...
Po petdesetih metrih, še preden smo prišli do začetka stopnišča, se je ustavil, da se spočije. Čudno se mi je zdelo, da fantje niso skočili k njemu, da mu pomagajo – šele kasneje sem sestavila, da imajo tu ljudje do staroselskih skrajnežev mešane občutke, odvisno pač, iz katerega družbenega okolja kdo izvira. Bolivija je razdeljena veliko bolj, kot je videti na prvi pogled. Ko je Morales pred desetimi leti izdal zakon o prepovedi rasizma, so se vsi belci zmrdovali, celo jezili, češ, v tej deželi pa res nismo rasisti! Ampak staroselski del prebivalstva od belskega še vedno ločijo nevidni zidovi; nerazumevanje in predsodki delujejo v obe smeri, tudi jaz jih kdaj dobim na mizo.
Večji del skupine je dedka spoštljivo poslušal, že zaradi starosti, ampak sem videla, da mu raje niso sedli preblizu. Meni je bil všeč na prvi pogled. Ostareli upornik, ki je videl že vse in je dojel, kaj je v življenju pomembno in kaj ni. Na sebi nekaj blagega in hkrati neuničljivega. Ko smo prišli do stopnic, sem stopila k njemu in mu ponudila, da se opre name. Malo je zavzdihnil, ker je videl, da je to res pametno. Rekel je, da je kot mlad fant preskakoval te stopnice po dve in dve (tega mu nisem verjela, ker so kamnite klade postavljene meter ali še dlje narazen) in da ima tudi palico šele zadnje leto.
»Nekaj sem bil polomljen v mladosti, pa me zdaj vse boli, rama pa rebra.« Kosti so mu polomili v zaporu – to sem potem poguglala, nihče mi ni hotel o njem kaj prida povedati ali pa niso vedeli. V skupini so bili v glavnem mladi, don Constatino pa je deloval pred tridesetimi, štiridesetimi leti. Očitno ga je starost obrusila, mogoče so mu nevidna bitja med balvani kaj prišepnila, ker sem tudi jaz bila všeč njemu. Mislim, da je bila ljubezen na prvi pogled z obeh strani. Škoda, sem si mislila, malo je prestar zame (86 let je zame »malo prestar«).
»In kako glavo bi moral biti višji,« se je zahahljal – očitno mi je prebral misli, to se pri staroselcih dogaja.
»In poročeni ste,« sem ga morala spomniti. Vzdihnil je. Kaže, da se bova v tem življenju samo sprehajala ... Imenoval me je »dobro hranjena gladiatorka« (res sem imela kondicijo, lahko bi ga nesla gor). Jaz njemu nazaj, da ga je Pačamama kaznovala, da bo umrl kot belec – v zadnjih letih je dobil vitiligo in ima po obrazu in po rokah vsako leto več belih lis. Smejal se je, čeprav bi jaz raje videla, da bi bil tiho in hodil, bala sem se, da nam bo obnemogel, preden pridemo na vrh. Na vsakem ovinku smo se ustavili, da je prišel do sape. Sedel je in nam pripovedoval.
Velikani
Na vzhodnem delu mezete leži mesto mrtvih. Čuljparji, kot tu rečejo starim grobnim konstrukcijam, so edino, kar je ostalo od predinkovskih gospostev ljudstva Aymara. Na Jach'a Phasi jih je več kot sto petdeset, zgrajeni so iz kamna in večinoma okrogle oblike.
»Tu so nekoč živeli velikani,« je pripovedoval starec. »Pred leti sem prišel sem z dvema tujcema, en je bil Nemec, drugi Avstralec. V enem izmed čuljparjev smo našli golenico. Avstralec, ki je bil ogromen možakar, visok skoraj dva metra, si je pomeril kost ob svoji nogi, segala mu je do sredine stegen. Ti ljudje so morali meriti kake tri metre!«
Grobne stavbe Jach'a Phasa spadajo med največje znamenitosti te dežele. Med Bolivijci, ki odkrivajo svojo dediščino, je tudi avtorica tega članka.
Zdaj sem se že navadila, da staroselci včasih rahlo pretiravajo, pogosto pa zelo. Pravzaprav ne lažejo, ampak z eno nogo živijo v mitološkem svetu. Kar pripovedujejo, je psihološka resnica, resnica duše, medtem ko zahodnjaki iščemo samo materialne dokaze in smo prepričani, do se lahko tako dokopljemo do edine zveličavne resnice. Zato se tudi nisem čudila, ko je rekel, da so čuljparji stari več tisoč let.
Arheologi jih sicer postavljajo v čas gospostev ljudstva Aymara, ki so obvladovali to ozemlje po zatonu Tiwanaka in pred vdorom Inkov, se pravi naj bi nastajali pred 800 do 600 leti. Ampak za človeško življenje je to nepredstavljivo dolga doba. Tako stari so, da niso več del preteklosti, ampak že spadajo v večnost. Po svoje ima don Constantino prav. Če drugega ne, se njegova teorija o »velikanih« sklada z neudobno visokimi stopnicami, po katerih smo se vzpeli na planoto.
Pokojniki ne počivajo
Mrtvi imajo v kozmoviziji andskih staroselcev pomembno mesto – se pravi, smrt kot taka sploh ne obstaja. Tu pravijo, da se duh, potem ko telo odmre, ne preseli daleč stran in ne izgubi stika s svetom živih, samo »agregatno stanje« spremeni. Duše tudi po propadu telesa še vedno veseli isto kot za življenja: radi jedo, plešejo, radi imajo svojo družino, svojo vas, svojo zemljo. Tudi delati morajo še naprej – beseda »pokojnik« ni najbolj prava, ker mrtvi ne gredo v pokoj, ampak garajo naprej v večnosti. Njihova naloga je poskrbeti, da seme vzklije, odgovorni so za plodnost zemlje in za rast rastlin. Živi so odvisni od preminulih svojcev.
Tudi izraz »preminuli« je napačen – ker niso minili, še naprej živijo v »času večnosti«. Po starem jih niso pokopavali v zemljo, ampak so jih polagali v nagrobne stavbe, čuljparje, ki so jih gradili na posebnih mestih nedaleč iz vasi. Ko so Španci prinesli katoliško vero in odredili, da je pogreb dovoljen samo na cerkvenem pokopališču, se je dogajalo, da so jih ljudje kasneje skrivaj odkopavali in odnašali v stare grobnice, kjer so imeli »več prostora«. Prepričani so bili, da jih zemlja tišči in duši, da jim v grobu ni udobno in da so osamljeni.
Mrtvi plešejo
Konec oktobra in v prvi polovici novembra, ko se po starem izročilu razprejo tančice med svetovi, pridejo mrtvi iz sveta večnosti pogledat, kaj počnemo. Novembra se za prednike priredi velika fiesta. Evropska tradicija pri tem prazniku sovpada s staroandsko.
Pri nas je dan vseh svetih nasledil stare poganske praznike ob koncu poljedelske sezone, v Andih pa se plodna deževna doba šele začenja – ampak namen je isti. Prednike je treba pogostiti: v Andih še zdaj ponekod vztraja običaj, da mumije dvignejo na svetlo in z njimi plešejo, kjer so pokopane tako, da niso dostopne, pa se jim igra glasba pred vrati. Družina se zbere na pokopališču, prinese jedačo in pijačo, povabijo glasbenike in priredijo ples.
Sajama, Velika babica, je najvišja in najsvetejša gora Bolivije.
Po mestih še obstajajo ljudje, ki hranijo stare lobanjice doma, ker je »dobro imeti kakega starca, da pazi nate«. Obstaja črni trg kosti »prednikov«: če nočeš razkopavati groba svoje babice, si jo pa kje kupiš. Preprodajalci jih dobivajo na neuradnih pokopališčih okrog predmestij La Paza. Osmega novembra, na dan dušic, ko se predniki poslovijo za eno leto, nesejo okrašene lobanje celo k maši, da slišijo sveto besedo. Cerkev je to prakso prepovedala, a se najdejo duhovniki, ki se jim zdi prav, da se blagoslovijo tudi pokojni. Stara vera se je prilagodila prineseni katoliški, pa tudi obratno.
Prekletstvo čuljparjev
Na Altiplanu je na tisoče čuljparjev v bolj ali manj dobrem stanju. Tu je podnebje izjemno suho, podnevi višinsko sonce pripeka, ponoči pa zmrzuje. Trupla se posušijo v naravne mumije – videla sem žensko s povešenimi dojkami, kot da ni umrla, samo sedla je, povlekla noge k telesu in se posušila. Zdi se, kot da še vedno budno posluša, gleda in bdi nad družino, čeprav je ta že zdavnaj šla za njo. Večina čuljparjev pa je praznih, v njih so kvečjemu posamezne kosti, grobne dodatke so že pred stoletji odnesli ali pa uničili Španci, ki so stikali za zlatom. V revnih, odmaknjenih krajih verjetno tako ali tako niso našli drugega kot lončevino in preperelo tkanje.
Domačini so čuljparje do nedavnega pustili pri miru. Otroke so učili, da se ne smejo igrati tam okoli. Do pokopanih prednikov so gojili strahospoštovanje, veljalo je, da imajo mrtvi radi mir in so ga pripravljeni braniti. Obstaja celo izraz »mal de chullpa«, bolezen čuljp, nekaj podobnega kot prekletstvo faraonov v Egiptu. Čuljpar je kot trdnjava. Kamen loči in varuje mrtvega pred živim, ampak tudi obratno – mrtvi morajo osatati v svetu mrtvih, sicer je lahko cel cirkus.
Z arheološkim društvom smo nekoč obiskali enega največjih čuljparjev iz zemlje, Marko Tamba. Danes vodi tam mimo »tihotapska cesta«, večina elektronskih naprav pride iz čilskega prostocarinskega območja po tej poti. Zagotovo je bilo tu nekoč bolj zeleno, verjetno je bila kaka reka, ker je teh konstrukcij cela vrsta. Danes se tu sprehajajo samo divje vikunje, celo za lame je premalo paše. Neusmiljeno sonce, peklensko mrzle noči, redke rastline, skoraj nobene živali. Neki mali ptički so si v glinene stene čuljparjev izdolbli gnezda, sicer pa se čivkanja skoraj ne sliši, niti žuželk ni. Puščava je gluha, nema. Nekoč so tu živeli od kvinoje, ki je edina rastlina, ki prenese ostre razmere, a še to je suša odrinila v kraje proti zahodu.
Marko Tamba je posejan z ogromnimi glinenimi stavbami, visokimi za dve ali tri nadstropja, ki štrlijo iz neskončne gruščnate, enolične rdečkaste ravnine. Od daleč so videti kot blokovsko naselje. Vsaka od teh gigantskih struktur je nekoč imela svoj totem in je bila namenjena pokopavanju članov rodu, ki je izhajal iz »prvega deda«, se pravi potomcev prvega, ki je bil tam pokopan. Nekatere so poslikane z vzorci, ki jih staroselci še danes nosijo vtkane v ponče in pasove.
Simbolična daritev
V skupini je bil šaman, John (glede na to, da je aktivist za pravice Aymar, mu je njegovo ameriško ime malo v posmeh). Skupaj sva se približala vrsti zgradb. Iz torbe je vzel vrečko listov koke, izbral štiri lepe in začel pozdravljati prednike. Potem je lističe položil v vsakega od vhodov in jih pokropil z alkoholom.
Pomignil mi je, naj naredim isto. Jaz pa, joj, nisem računala na to, da bom morala opraviti daritev, in nisem imela nič s sabo. Morala bi že vedeti, vedno se to naredi – ampak ko sem se zjutraj v naglici odpravljala od doma, sem mislila na svoj želodec, ne na lakoto mrtvih. Morala sem improvizirati. Iz nahrbtnika sem potegnila vodo. Dvolitrska plastenka je bila že skoraj prazna, zrak je tu izredno suh in sonce sredi dneva nesumiljeno tolče v glavo. Ne glede na to, koliko popijem, pridem domov presušena kot pergament.
Pred luknjo v temno notranjost sem polila zadnje požirke dragocene vode. Saj puščava menda potrebuje vodo? »Voda je najboljše, kar lahko daš. Koka je dobra, alkohol je pa že moderna iznajdba. V starih časih so kropili z vodo. Lepo si naredila,« me je pohvalil.
Kjer je bilo zemlje več kot kamnov, so grobne stavbe gradili iz zidakov iz zemlje in suhe trave. V vsaki je bil pokopan cel klan ljudi. Gladka glinena stena z enim sami vhodom, podobnim vhodom v nožnico: v večnost se vračamo po isti poti, po kateri smo prišli ...
Zaščitena pred boleznijo čuljparjev sem se lotila raziskovanja. Vhod v grobno stavbo spominja na odprtino nožnice, kot da se po smrti vrnemo tja, od koder smo prišli. V čuljparje so mrtve pokopali, bolje rečeno, nastanili, sede, v položaju zarodka. V najstarejših časih so jih polagali v posebne pletene košare, iz katerih je gledala samo glava. V etnološkem muzeju v Oruru je ena takih mumij, ki je zelo lepo ohranjena, vsak ponedeljek, ki je dan, ko se v Andih spomnijo prednikov, prihajajo ljudje in ji darujejo. Pravijo, da dela čudeže. Uprava muzeja to dovoli.
»Saj ni last muzeja. Tu jo pač hranimo. To je kulturna dediščina Altiplana,« mi je razložil tamkajšnji kustos. »Poleg tega se je dogajalo, da so jo pazniki ponoči slišali hoditi naokoli in so se ustrašili. Ko so ji začeli prinašati hrano, se je umirila.«
Mrtvec pride po kmeta
Cela vrsta svaril je, kaj se zgodi, če onečastiš nagrobno stavbo. Lahko zboli ovca ali krava ali celo otrok. Če se lončevine dotakneš brez dovoljenja mrtvih, na prstih dobiš glivice ali bradavice. Pred petimi leti so arheologom povedali za redko najdbo, popolnoma nedotaknjen čuljpar. V njem je bila samo manjša luknja, ki jo je naredil kmet, ko je hotel spodkopati zid in ga podreti. Stala je sredi njegovega polja in mu je bila na poti. Generacije pred njim so jo pustile pri miru, ampak odkar na podeželje vdirajo protestantske sekte, ki ostro obsojajo idolatrijo (za razliko od katoliške cerkve, ki se je prilagodila navadam prebivalstva), čuljparji niso več varni. Bolivija izgublja enega največjih arheoloških zakladov.
Nekoč splošno razširjeno prepričanje, da je skrunjenje starih grobov enako nedopustno kot razdiranje pokopališč iz današnjega časa, izgublja veljavo. Grobnih stavb ne obnavljajo, ampak dopuščajo, da jih spira dež in načenja sonce, lepo obdelani kamni pa so pogosto končali v nasipih za gradnjo cest. Ne pomaga, da so grobne stavbe razglasili za kulturno dediščino: kadar čuljpar pade v domeno ministrstva za kulturo, se mu godi slabše, kot če bi ga varovali domačini.
Če čuljparje sploh še kaj varuje, so to govorice, ki krožijo med ljudmi. Sami arheologi jih širijo, pa ne vem, ali verjamejo, kar govorijo, ali samo pripovedujejo, kar so slišali.
»Tisti kmet se je torej lotil čuljparja na svojem polju. Delo je moral prekiniti, ker se mu je zlomil kramp,« je nadaljeval pripoved upokojeni arheolog Javier Escalante. »Čez dva dni mu je umrl sinček. Kmet se je prestrašil, takoj zakril luknjo, ki jo je naredil, in opravil obred. Žena je kmalu zanosila. Neki drug možakar, voznik, ki je našel pozabljen čuljpar in ga poskušal oropati, je naslednji dan zbolel. Tudi on je opravil potrebni obred, se očistil, opravičil in ozdravel.«
Sliši se kot oglas za poceni vedeže iz Salomonovega oglasnika, ampak za arheologe so ta prepričanja resna ovira, ker jim domačini pogosto ne pustijo raziskovati, ali vsaj ne, če prej ne opravijo ustreznega obreda. Darovanje čuljpam, kot ljudsko rečejo umrlim iz pradavnine, je del arheologovih delovnih postopkov. Ob koncu izkopavanja morajo pusti kraj tak, kot so ga našli, pa še tako se zgodi, da gre kaj narobe. Če čez leto ali dve polja opustoši toča, krivijo arheologe.
Pozor, hud čuljpar!
No, mi tam okrog verjetno nismo delali škode. V stavbe Marko Tamba si ni upal nihče, notri tako ali tako nič ni, samo tema, že dolgo so prazni, v kamnitih čuljparjih Jach'a Phase je vhod sploh premajhen. Don Constantino je razložil, da ni bilo mišljeno, da po pokopu še kdo leze noter (ali, bog ne daj, ven!). Gradili so tako, da so najprej postavili okrogel zid, visok kak meter, potem so obredno vanj položili preminulega, z daritvami in vsem, kar potrebuje v posmrtnem življenju, potem šele so dokončali zgrabo v višino. Pustili so majhen vhod, namenjen polaganju daritev.
Ob čuljparjih še zdaj opravljajo obrede za plodnost. Okrog »stolpnic« Marko Tamba, ki so bolj dostopne, so tla posejana z drobnimi črepinjami lončevine. Nekateri so našli čudovite kose, poslikane z vijugami, cikcaki in andskimi križi, nekdo je pokazal del živali, ki je nismo mogli prav določiti. Prijateljica, po poklicu komunikologinja, direktorica v reklamni agenciji, je našla celo lamico. Vzela jo je domov, za spomin. Jaz sem jih pobirala, a sem na koncu vse pustila tam, ker se poznam, samo prah bi se mi nabiral.
Čez tri dni pa me ta prijateljica pokliče in sprašuje, ali sem v redu. Ja, zelo v redu. Zakaj? Ker je ona zbolela, kriva da je tista keramika.
»Bogve, kaj sem pobrala. Verjetno pa kar mrgoli magije in urokov.« Uboga lamica je romala v smeti.
»Vejetno bi čuljparje še najbolje zaščitili, če bi postavili table z napisom: pozor, črna magija!« sem rekla gospodu Constantinu, ko je potožil, kako propadajo.
»Samo da ne gre za črno magijo, ampak za nevednost, za strah,« se je otožno nasmehnil. »Boljši bi bil napis: pozor, vhod v večnost!«
Mrtvi ne gredo v pokoj, ampak garajo naprej v večnosti. Njihova naloga je poskrbeti, da seme vzklije, odgovorni so za plodnost zemlje in za rast rastlin. Živi so odvisni od preminulih svojcev.
Članek je bil objavljen v reviji Gea
Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.
Več o reviji Gea >